Spominske igre

Tu so še spominske igre, ki jih imenujemo tudi igre »kim«, po naslovni osebi v romanu Rudyarda Kiplinga. (Irska sirota Kim na popotovanju po Indiji pride do trgovca, ki ga seznani z igro z dragulji: Kim in trgovčev sin morata čim bolj natančno opisati dragulje, ki jima jih trgovec pokaže le za hip. Trgovčev sin ima boljši spomin, zato se Kim odloči, da bo svoj spomin uril tako dolgo, da se bo lahko kosal s trgovčevim sinom.)


Igra slepi tipalni kim zna biti zelo zabavna: igralec, ki mu zavežemo oči, mora ugotoviti, kateri predmet so mu soigralci položili na iztegnjeno dlan; (dlani ne sme premikati, tudi z drugo roko si ne sme pomagati).

Pri običajnem kimu postavimo na mizo pladenj, na katerem je 20 do 30 manjših predmetov (pribor, zamašek, oreh, svinčnik, sponka, radirka …). Pladenj po treh minutah odnesemo, vsak pa mora nato v treh minutah na list papirja zapisati, katere predmete si je zapomnil.

»Da bi se res lahko igral, mora odrasel človek, za čas igre, spet postati otrok,« je nekoč zapisal holandski kulturni zgodovinar Johan Huizinga. Nekateri celo trdijo, da kdor (se) ne igra, v življenju bore malo doživi. Odrasli med igro prebudijo otroka v sebi in se sprostijo. Otroci pri igri uživajo, ko pa jih začne dolgočasiti, se začnejo igrati »otročje«. In pri odraslih ni prav nič drugače.
Družabne igre pa so dobra priložnost tudi za opazovanje prijateljev oziroma zbrane družbe.

Mimogrede lahko ugotovimo, kdo je najbolj »pameten«, kdo je napadalen, kdo slabo prenaša poraz … Družabne igre namreč razkrivajo naše dobre in slabe značajske lastnosti. Hkrati nas vzgajajo v družabnosti, saj nas na takšen ali drugačen način primorajo, da se sporazumemo s soigralci. Za igranje so zelo primerne kar jedilne mize, sploh moderne, ki imajo običajno možnost povečanja dimenzije. Tako boste svojo namizno igro lahko brez težav postavili na ravno površino, pa še v kuhinji je vedno pri roki jedača in pijača.